PREDSTAVITEV Zapis prof. dr. Jožeta VORŠIČA, vodje Laboratorija za energetiko na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru   Pot do naše eksperimentalne mikro sončne elektrarne je bila dolga: Pravzaprav se je začelo sredi prejšnjega stoletja, ko smo čakali na prvi neposredni prenos televizijskega signala iz Amerike (inavguracije J. F. Kennedyja). Novinar je razlagal, da omogoča prenos satelit Telstar(na sliki), ki dobiva energijo za delovanje iz plošč, ki so pokrite s posebnimi diodami – s sončnimi celicami, ki pretvorijo okoli 1 % ujetega sončnega obsevanja v električno energijo.   Od takrat sem sledil razvoju »plošč« in kupil več modulov pri Rade Končarju že leta 1985 za raziskave v laboratoriju. Ti moduli so iz amorfnega silicija, imajo površino 0,3 m2, napetost 13,7 V in moč 10 W. Objekt G1 je imel takrat še ravno streho, tako smo lahko s sposojeno opremo (luxmeter iz Elektrokovine) merili odvisnost pretvorbe od vpadnega kota sončnih žarkov. Pri tem nam je prišlo do zavesti, kako enkratno prilagodljivo je naše oko – rahla meglica, ki se je sploh nismo zavedali, je na instrumentih in modulih povzročila velik upad.   Ob naših raziskavah je moj profesor in predstojnik katedre naše početje hudomušno primerjal s kmetom, ki v gozdu nabira gobe: ima okusno večerjo, s katero prijetno popestri jedilnik, živeti pa od tega ne more.       »   Od tistih prvih raziskav ni minilo leto, da v našem laboratoriju ne bi imeli vsaj enega diplomskega dela, usmerjenega v raziskave možne uporabe sončnih celic (zgradbo sončnih celic so raziskovali v Laboratoriju za elektroniko Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani). Kupili smo še mono in polikristalne celice in na strehi laboratorija postavili poligon za primerjavo.     Naredili smo raziskavo, koliko sončne energije je možno ujeti na mariborskih strehah. Ugotovili smo, da je 1/3 streh primerno usmerjena in nagnjena. Na teh je možno ob 8 % izkoristku pridelati toliko električne energije, kot je porabimo v mariborskih gospodinjstvih.     Zrcaljenje ne podvoji pretvorbe, saj ni uspešno ob ujetju sipane svetlobe.     Sledenje soncu v eni osi pomeni okoli 20 % večji izplen. Sledenje soncu v dveh oseh pomeni do 30 % večji izplen.     Po teh in še mnogih drugih raziskavah je napočil čas za raziskavo obratovanja sončnih celic vzporedno z omrežjem. Leta 2002 smo začeli iskati sredstva, dobili smo jih v okviru raziskovalne naloge leta 2003. Kje postaviti elektrarno? Kot promocijski objekt na travniku pred fakulteto bi bila v senci, na strehi bi bila nevidna. Odločili smo se za dvorišče in dvojno uporabnost: nadstrešnica za avtomobile in elektrarna.     Kot reprezentančni objekt smo izbrali za nosilce nerjavno pločevino, arhitekt je določil obliko (zaradi velikih kosov težave z laserskim rezanjem). Težav (mehanska stabilnost, nepropustnost, vplivi na človeka itd.) in novih idej je bilo mnogo, na koncu je bila leta 2004 sinhronizirana na 230 V omrežje tehniških fakultet (javno omrežje je na 10 kV strani transformatorja, ki je oddaljen 20 m). Raziskave na naši eksperimentalni elektrarni so sedaj drugačne.     Iz programa Phare smo dobili sredstva za nakup tretje faze, za priklop na (300 m) oddaljeno javno omrežje smo najeli kredit, ki ga odplačujemo s prodajo energije po subvencionirani ceni. Ob priključevanju smo se naučili, da tehnika ni vse, da je potrebno znati preplezati tudi birokratske zapreke. Ali lahko živimo od naše elektrarne? Lahko: Analizirali smo porabo električne energije našega laboratorija v preteklih petih letih in ugotovili, da iz sončne elektrarne pridobljena energija zadošča. Potrebni hranilnik energije za čas, ko ne sije sonce, je lahko (javno) omrežje, ker pa smo rojeni pod srečno zvezdo, so nam Kanadčani posodili za raziskave vanadijev hranilnik (P = 3,3 kW, W = 10 kWh), ki popolnoma zadošča.